Nova Gorica, mesto ob meji z Italijo, je svoje temelje zasnovalo šele po 2. svetovni vojni.
Na 6. pariški mirovni konferenci je namreč Gorica pripadla Italiji, s čimer je velik del Goriške, Posočja in Spodnje Vipavske doline zgubil svoje središče. Poselitev široke okolice mesta je sicer stara več tisočletij, saj o tem pričajo nekatera pomembna arheološka najdišča.

Zamisel o novem središču Goriške je jeseni leta 1947 začel uresničevati poseben odbor z Ivanom Mačkom na čelu. Urbanistični načrt mesta je izdelal arhitekt in urbanist Edo Ravnikar. Temeljni kamen za gradnjo je bil postavljen 13. junija 1948. Mladinske brigade iz cele Jugoslavije so začele graditi novo mesto. Najprej so nastali tako imenovani »ruski bloki«, občinska stavba in nebotičnik. Sčasoma so zrasla večja naselja stanovanjskih blokov, novi objekti s Kulturnim domom in Trgovsko hišo na čelu in razvil se je družabni center Nove Gorice. Ravnikarjevo zamisel so med hitro rastjo mesta večkrat spremenili, od prvotne parkovne zasnove pa je ostalo okoli dvesto vrst domačih in eksotičnih dreves ter grmov, kar nedvomno predstavlja veliko posebnost.


Tradicija

Goriška je konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja postala znana tudi po nekaterih krajih, kjer so se razvile določene obrti. Obrt je začela cveteti zaradi ugodnih razmer za pridobivanje surovin, potrebnih za obrtno proizvodnjo.
Med tradicionalne obrti goriškega podeželja, iz katerih je po drugi svetovni vojni zrasla novogoriška industrija, lahko predvsem štejemo mizarstvo v Solkanu, kovaštvo na Čepovanskem in Lokovcu, opekarstvo v Biljah ter zidarstvo v Renčah.