Nova Gorica Turizem Turistična zveza TIC Nova Gorica +386 5 330 46 00

Mlini na Goriškem

Na območju Goriške je nekoč delovalo veliko mlinov, saj ni bilo potoka ali reke, ob kateri ne bi obratoval mlin. O tem pojejo tudi številne slovenske narodne pesmi. Z mlinarstvom se je nekoč ukvarjalo veliko ljudi. Za bolj redke je bilo mletje žita glavna dejavnost, kar pomeni, da so se preživljali z mlinarjenjem, za vse druge pa je bilo mletje žita samo dopolnilna dejavnost, saj so v večini primerov posedovali oziroma obdelovali večje ali manjše kmetije. Lastniki mlinov so bili običajno fevdalni veleposestniki; t. i. grajski mlini so mleli predvsem za potrebe gosposke. Številni manjši obrtniški in kmečki mlini so mleli le za lastne potrebe.

Mlin v Peklu, kot ga vidimo danes, je leta 1740 postavil grof Lanthieri. Poleg mlina sta v Peklu delovali tudi žaga in kovačija, dogradili pa so tudi gospodarsko poslopje in več etažni stanovanjski kompleks. Ker vode v mlinu ni zmanjkalo tudi v največji suši, so v Pekel hodili mlet s Komenskega Krasa in srednje Vipavske doline. Kot zapiše Andrejka Ščukovt, so v času največje sezone mletja vozovi v kolonah čakali tudi do tri dni. (Ščukovt, Primorska srečanja, 1991) Mlin v Peklu je imela v zakupu družina Furlan. Družinska legenda Furlanovih pripoveduje, da so imeli v mlinu v Peklu pod žitom zakopan zaklad, skrinjo denarja. Francoska vojska je ob svojem prihodu izropala zalogo žita in s seboj odnesla tudi skrinjo. Tako družina mlina ni uspela odkupiti (legendo je posredoval Luka Lisjak Gabrijelčič). Mlin je od Lanthierijevih odkupila družina Pečenko iz Brij, njihovi potomci pa so še danes lastniki mlina.

Belov mlin se nahaja v Šempasu, v zaselku Lepenje ob potoku Vitovščku. Mlin je dobil ime po družini Bele, ki je v mlinu gospodarila veliko let. Do pred kratkim je bila na njem vidna letnica 1809. V Šempasu je bilo sicer veliko mlinov in žag ter tudi fužina. Z delovanjem so obrati počasi prenehali po 1. svetovni vojni, ohranila pa so se domačinska imena (Belov malin, Mrevljetov malin, itd.).

V okolici Oseka so nekoč delovali trije znani mlini. Najstarejši in največji je bil Toplikarjev mlin Podgrac na potoku Vogrščku. Prvič je bil omenjen že leta 1402, zato velja za enega najstarejših v Vipavski dolini in je vedno mlel čez celo leto, saj potok Vogršček ni nikoli presahnil (Možina, 1996). Druga dva mlina sta stala tik ob glavni cesti; mlin na korce pri Bavconovih in Faganelov ali Poslančev mlin z letnico 1771, ki je v lasti družine Remec. Vsi trije mlini so bili sicer manjši mlini, saj so imeli le eno mlinsko kolo.

Na vznožju Skalnice nedaleč stran od vasi Grgar se vije idilična dolinica Slatna. Blizu domačije "pri Tlakarjevih" pritekajo na dan številni kraški izviri, ki se združijo v potok Slatna. Slatna je v apnenec izdolbla korita in kotanje, največja je Gospodnjek. Na potoku Slatna je bilo do 1. svetovne vojne kar trinajst mlinov. Tlakarjev mlin je mlel vse do leta 1973. V Ranjekah lahko vidimo le ostanke tega mlina. Tu so cvetoči travniki in prelepi kotički za opazovanje in poslušanje narave.

(vir: www.kamra.si)

 

Mlin ob potoku Ozeljanšček od leta 1800 do danes

Ob potoku Ozeljanšček je bilo kar 7 mlinov, od katerih je skoraj v celoti ohranjen le mlin v središču vasi (Ozeljan 51), ki je v lasti družine Humar. Mlin je bil od leta 1930 last Antona Poberaja iz Kromberka. Do leta 1935 se je žito mlelo še na mlinske kamne. Poleg mlinov je delovala še žaga venecijanka, ki pa se do danes žal ni ohranila. 

Zaradi bogatih vodnih virov je sprva mlin poganjalo leseno mlinsko kolo, premera cca 5 m. Višje nad mlinom, za hišo je bilo zajetje vode, t.i. »bajer«, prostornine 280 kubičnih metrov. Iz zajetja je bila po strugi voda speljana na leseno kolo, ki ga je vrtela in s tem poganjala mlin ter  naprej odtekala v potok.

Med letoma 1935 in 1938 so mlin v celoti prenovili. Mlinske kamne so nadomestili novejši tehnološko naprednejši valjčni mlini za koruzo in pšenico, proizvajalca MUHLENBAU-ANSTALT UND MACHINEN FABRIK. Mlin je tako zmogel večjo kapaciteto mletja kot klasični mlinski kamni.

Ustni viri omenjajo kot enega od predhodnih mlinarjev Franca Vovka, ki je bil zajet med 2. svetovno vojno. Takrat je delo v mlinu prevzel Hrovatin Franc po poklicu mlinar, ki je vestno opravljal nalogo prejšnjega mlinarja. V času delovanja mlina se je veliko stvari spremenilo. Leseno mlinsko kolo je nadomestil sodoben in dovolj zmogljiv elektromotor, zamenjani so bili valji za mletje pa tudi mlin je bil kot strojni del modificiran. Uradno se je z mletjem prenehalo leta 1990.

Ponujamo oglede ter demonstracijo delovanja mlina v Ozeljanju po predhodni najavi na tel. 040 511 135 ali na elektronski naslov humar.stojan@gmail.com

 

ar©tur